Svetnica za »nemogoče zadeve«

Sv. Rita, redovnica, mistikinja

Grob svete Rite v Cascii v umbrijskih gorah še danes obišče na tisoče romarjev, saj je v Italiji zanesljivo najbolj znana in češčena svetnica. Rodila se je ostarelim staršem in si že od mladih nog želela, da bi postala redovnica. Vendar je spoštovala željo staršev, ki so ji zbrali moža. Bil je surovež. V osemnajstih letih zakona je prestala veliko žalitev in ponižanj. Rodila je dvojčka, ki pa sta kmalu zapadla pod očetov kvarni vpliv. Malo pred nasilno smrtjo pa jo je mož vendarle prosil odpuščanja za vse, kar ji je hudega storil. Sinova sta se sklenila maščevati za očetov umor, Rita pa je v stiski prosila Boga, naj ju raje pošlje v smrt, kakor da bi postala morilca. Bila je uslišana, saj sta kmalu oba umrla za neozdravljivo boleznijo.

Ko je ostala sama, je želela uresničiti svojo mladostno željo, zato je zaprosila za vstop v bližnji samostan avguštinskih puščavnic v Cascii. Kljub večkratni prošnji ni bila uslišana, saj samostanska pravila vdovam niso dovoljevala vstopa. Na čudežen način, na priprošnjo svetnikov, ki jih je posebej častila, pa je bila kasneje le sprejeta (ponoči so jo skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan). Kot redovnica je veliko premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, bičala in postila. V samostanu je bila odgovorna za nego bolnikov. Bila je deležna raznih zamaknjenj in čudežnih uslišanj. Tako se je leta 1443 med zamaknjenjem odtrgala bodica z Jezusove trnove krone in se ji zapičila v čelo, da je iz nje krvavela. Umrla je po daljši bolezni v svoji samostanski celici.

Ime: njeno pravo ime je bilo Marjeta, klicali pa so jo Rita.

Rodila se je okoli leta 1381 v vasici Rocca Porena v Umbriji v Italiji, umrla pa 22. maja 1457 v Cascii.

Družina: oče Anton Lottius in mati Amata Ferri; mož Fernando Mancini, sinova dvojčka Anton in Pavel.

Zavetnica: bolniških negovalk, vdov, starševstva; k njej se zatekajo v brezupnih zadevah, ob težavah pri izpitih.

Upodobitve: upodabljajo jo kot starejšo ali mlado redovnico, klečečo pred Križanim, ko z njegove trnove krone pade bodica na njeno čelo in jo rani. Ponekod drži v roki križ ali palmovo vejico s tremi kronami. Večkrat je upodobljen tudi čudež z vrtnico.

Češčenje: za blaženo jo je leta 1627 razglasil papež Urban VIII., Leon XIII. pa 24. maja 1900 za svetnico.

Čudeži: ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat sorodnica iz domačega kraja. Ob odhodu jo je vprašala, ali ima kakšno željo, ki bi ji jo lahko izpolnila. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta vrtnico in prgišče svežih smokev. Sorodnica se ji je le nasmehnila, saj je bilo to v mesecu januarju. Ko pa je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in smokvo z nekaj sadeži.

Običaji: 22. maja v Italiji blagoslavljajo t. i. Ritine vrtnice v spomin na omenjeni čudež.

Goduje: 22. maja.