Vnesite vaš naslov
Ob pogledu na svet in na vse, kar se v njem dogaja, se v srcu kaj hitro porodi misel: "Nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti, nekaj ni vredu." Temu svetu manjka topline, manjka svetlobe Jutra, manjka mu ljubezni. Od prvega padca naprej je tako in bo tako do konca sveta. Zato je vsaka generacija kristjanov kakor na novo poslana v ta svet, da pričuje za Lepoto. Poslani smo kakor prvi apostoli, da bi svetu dali okus, smisel, svetlobo, Kristusa, Kako? Tako kot nam kaže Beseda, da so storili v prvih časih. V evangeliju sledimo Jezusovemu govoru zadnje večerje, Sledimo Besedam, ki jih je svojim izrekel kot zadnje. Prav one nam govorijo, kako je za apostola nujno in potrebno, da ostaja eno z Gospodom. Mi v Njem, On v nas in mi, skupaj z Njim v Očetu. Ker smo prejeli Duha, ki vse združuje in povezuje. Preko Duha smo kakor vcepljeni v to skrivnostno občestvo ljubezni, katerega odsev naj bi se videl tudi v naših medsebojnih odnosih. Kolikokrat Jezus poudari: "Ostanite v moji ljubezni. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Ostanite v meni in jaz v vas..." Kakor bi nas ljubeče prosil in vabil, naj sprejmemo Ljubezen, ki se je že odločila iti do konca za vedno. Kakor bi nas prosil, naj se pustimo objeti in ljubiti, da bi potem to ljubezen sijali tudi navzven. Temeljna zapoved, ki nam jo Kristus zapušča, je ostati v Njegovi ljubezni. Sprejeti in se pustiti prežariti z njo, nato pa to ljubezen živeti med seboj. Sveti Duh, ki nam ga je in nam ga nenehno pošilja, je tisti, ki vse te vezi dela močne, otipljive, konkretne in žive. On je tisti, ki v naša srca vliva Božjo navzočnost. Zato je prva naloga vsakega apostola biti v Njem - živeti vraščenost v Sina, Očeta in Duha. V vsakem trenutku življenja. Nato sledi korak, ki ga opisuje drugo berilo, ko Peter tako privlačno navaja navodila za evangelizacijo. Iz besed je razvidno, kako pomemben je okus, ki ga s svojim življenjem v drugih prebujamo. Najprej je pomembno, kako apostol živi. In šele, ko to življenje, dejanja, besede, odnosi, molk, reakcije, čutenja v drugem prebudijo željo in žejo, šele, ko ta drugi vpraša po razlogih upanja v srcu nekega apostola, je ta poklican odgovoriti. Besede torej pridejo šele, ko srce izrazi žejo, pred tem pa je temeljno naše življenje in stil naših medosebnih odnosov. Tam, edino tam bo svet spoznal Kristusa ali pa ne. Tam mi kažemo ali in koliko zares živimo vraščenost v Kristusa ali Kristusa uporabljamo za promoviranje sebe. So pa tudi situacije in trenutki življenja, ko smo poklicani k neposrednemu oznanjevanju Besede tako, kakor je to storil Filip v Samariji. Tam je direktno oznanjal Besedo življenja, besedo evangelija in množice so mu enodušno prisluhnile, ker je njegovo življenje bilo skladno z besedami, ki jih je govoril. Bil je privlačen, ker ljudje v njem niso videli Filipa, "s.p.-jevca", ki je na Kristusu gradil svojo kariero in svetu kazal svoje talente in sposobnosti, temveč so v njegovem obrazu videli združene obraze še vseh ostalih apostolov. V njem so videli Sina in Očeta, lahko so okušali Duha in to neverjetno občestvo Oseb, katerega del je bil Filip. Zato je oznanjevanje bilo rodovitno. Danes, ko svet čaka našega oznanjevanja, danes, ko smo kakor prvi apostoli poslani v to leto 2017, se prav zato, da bi res oznanjali Kristusa in ne sebe, skupaj zazrimo v podobo teh prvih apostolov, stopimo z njimi v dvorano zadnje večerje, ki je obenem tudi dvorana binkošti. V tej dvorani so se Besede zadnje večerje dokončno izpolnile, ko je Sveti Duh ustvaril novost občestva, nato pa skupaj z njimi stopimo ven in s svojim načinom življenja in naših odnosov prebujajmo v srcih žejo po tem Božjem življenju, pripravljeni, da krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki vprašajo. Ko pa Duh pokaže, da je potrebno direktno oznanjevanje, se skupaj z apostoli ne bojmo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne več svojih besed, ki so prepogosto zaznamovane z zamerami in neodrešenostjo, temveč Besedo, ki edino daje življenje in ki je bila s posebnim namenom zaupana kristjanom. Ne zato, da bi jo ljubosumno varovali ali celo izdajali z življenjem, temveč zato, da bi jo živeli in z njo prepojili svet, Živeti Besedo pa pomeni ostajati v tem čudovitem bivanju ljubezni Očeta, Sina in Duha.
