Vnesite vaš naslov
Krščanstvo, ki ga je prinesel na Švedsko sv. Ansgar v 9. stoletju, je le počasi napredovalo in šele za vlade kralja Erika je dežela postala krščanska. Kralj Erik je vladal od leta 1150 do 1161. Zgodovinarji ga predstavljajo kot zglednega vladarja, varuha zakonitosti, kot človeka, ki je skrbel za revne in trpeče. O njem je znano tudi to, da se je odločno bojeval proti razuzdanosti, ki se je bohotila ob ostankih poganstva in njegovih razvad.
Vneto je podpiral vse, kar je bilo dobrega, zidal je samostane in cerkve, ker je bil prepričan, da je to kar najbolj trden temelj za širjenje krščanstva v državi, ki še ni bila notranje dovolj utrjena. Za njegove vlade so dokončali veličastno stolnico v Uppsali, kjer je nastala po Erikovi smrti nova nadškofija. Dvakrat je šel z vojsko nad napadalne in roparske Fince, da bi jih ukrotil in naposled tudi pokristjanil. Ko je po odločilni bitki, pišejo zgodovinarji, videl toliko finskih bojevnikov mrtvih, se je razjokal ob misli, koliko jih je šlo v večnost brez zakramenta sv. krsta.
Na severnem Švedskem je ostalo še veliko poganov, ki so snovali zaroto proti kralju, kar je izkoristil danski princ Magnus in se postavil na čelo zarotnikov. Po nekem poročilu je bil kralj Erik umorjen med božjo službo v stolnici 18. maja 1161, ker je hotel šele po maši jahati na čelu spremstva sovražnikom naproti. Ti so ga že pred koncem maše napadli, mu preklali glavo, ga prebodli s sulicami in kopji in nato še obglavili. Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Uppsali. Za svetnika Erik v Rimu ni bil nikoli uradno razglašen, vendar ga Švedi že od srednjega veka dalje časte kot svojega patrona in narodnega svetnika. Po takratni navadi je nadškof njegove relikvije leta 1300 slovesno prenesel na oltar in s tem potrdil njegovo češčenje, ki se je začelo takoj po smrti.
Goduje 18. maja.
